Sanjat res več ne smem.

Bizarne reči. Menda polna luna.
Ko sanjam o ljudeh, so sanje praviloma vedno slabe. Če se jih spomnim, seveda.
Prve, ki se jih zares živo spomnim, so tiste, v kateri je sestro ubil morski pes. In vmes seveda cel kup bedarij, ki sem jih iztisnila iz spomina. Potem tisto s poplavo pred par tedni. In zdaj tole s samomori. Morda je kriv film Deviški samomori, čeprav bog ve, kaj je s tistimi tremi neznanimi. Oh bog, dovolj imam.