Ljubim.

Ker končno razumem, ker končno čutim jasno.
Ker končno vem, zakaj tako boli.

Ljubim.

Sobotni zaključek.

Še en dan se končuje s tem, ko kljub temu, da je kazalec že davno odmeril polnoč, še vedno sedim v sicer udobne naslonjaču in iščem besede, ki bi lahko opisale vse občutke, ki se v meni prepletajo. Besed, kakor ponavadi, seveda ne najdem in jezim se nase, ker je tako. Verjamem v to, da ni na svetu ničesar, česar ne bi bilo moč pojasniti z besedami. Kljub temu se v zadnjem času z njimi bojujem še prepogosto.

Vleče me v spanec. Za menoj je naporen teden. Pred menoj tudi. Počasi se sprašujem, ali sem tega sploh sposobna. Življenja, mislim. In kje je potem meja. Kdaj si jo začrtaš. Kako veš, da si jo moraš. Kdaj se nedeljski dan iz ležernega poležavanja pred domačo televizijo spremeni v razmišljanje o življenjskih ciljih – ter ali je to samo zato, ker je televizija crknila, ali pa si se res tako močno spremenil.

Sovražim spremembe. Nikdar jih nisem sprejemala z odprtimi rokami. Šlo je za obvezen del življenjskega ciklusa, ki ga od nekdaj sovražim. Celo dobre spremembe me najprej šokirajo in šele nato razveselijo.

Morda sem pozabila, kako se iskreno smejati. Ljudje na ulici več niso moji prijatelji. Sram me je priznati, a nanje gledam zviška. Če pozdravim nekoga, ki ga na videz poznam, in mi ta pozdrava ne vrne, odkorakam naprej in si mrmram nekaj takega, kot je 'kreten' ali 'idiot', ne da bi se zavedala, da sem primitivec torej jaz. Sem res primitivec torej – jaz? In kdaj sem prestopila to mejo?

Zakaj sem pozabila, kako se je iskreno smejati? Zakaj, zakaj mi to ne gre več od rok? Vpliv okolice – mar res tako močno spremeni človeka? Apatija je bedarija. Potrebno bi jo bilo šteti med smrtne grehe. Zakaj za vraga se človek ne bi odzival na lepe – in grde – in težke – in bridke – stvari v življenju? Zakaj bi jih sprejemal z nepristnim nezanimanjem, ko pa je toliko novega in lepega na razpolago še v najbolj bridkih izkušnjah. Apatija je nesmiselna. Ne verjamem vanjo. Pa jo prakticiram vedno pogosteje v zadnjem času. Kdo za vraga sploh sem, če ne čutim?

Toda še vedno čutim. Samo solze se ne pojavljajo več tako pogosto. Tudi smeh ne. In metuljčki v trebuhu so že davno zamrli. Vse, kar je, je ta neumen občutek. Vsakič; ob veselju, ob žalosti, neizmernem vznemirjenju, občudovanju, prikriti strasti. Občutek, kot ga povzroči dviganje dvigala. Neprijetno lebdenje, sem ga poimenovala. In čutim ga konstantno. Ne razumem ga.

Kaj je poljub? Kaj je oboževanje? Kaj so pozitivna čustva in kaj negativna? Kam spada ljubezen? Umiram, ker ne morem jokati. Rada bi; moje oči so prazne. Spet čutim tisto nenavadno dviganje in ga ne razumem; in se spominjam. Spomini. Kako smešno. Kaj pa jaz vem o navezanosti? Kaj pa jaz vem o ljubezni?

Vem, da ne bi smela tako žgati. Tako sem si jo razlagala. Smešno. Saj pravim – kaj pa jaz vem o ljubezni. Vse, kar predstavlja poljub, je prikrito. Nosi nove vzroke, ki si jih poprej niti predstavljala ne bi. Poljub ni več ljubezen. Objem ni več naklonjenost. Vse je pomešano in ničesar ne razumem. Čakam, da bom pozabila na vse ostalo.

Ljubosumje je v vsakem izmed nas. Ljubosumje ni greh. Ljubosumje je naravno. Ne verjamem v ljudi, ki pravijo, da niso ljubosumni. Tako kot ateizem ne obstaja, ne verjamem v obstoj ljudi, ki jih ne zapeče, ko vidijo nekoga z nečim, kar bi moralo biti njihovo.

Življenje po novem gradijo laži. Njihov izvor je vprašljiv. Resnica že davno ne več. Zažgati bi bilo treba svet in začeti znova; a potemtakem me bodo ljudje preimenovali v vizionarko; v ubijalko; v novega Hitlerja. V hudiča.

Ne verjamem v smrt. Smrt ni konec. Smrt je kratka postojanka v človekovem obstoju. S smrtjo se ne konča prav nič. Kajti če za trenutek posumim v smrt kot konec, potem je vse, kar vidim, tema. Zakaj bi se bilo potemtakem vredno truditi? Vsak užitek je začasen? Zakaj želimo reči v življenju, če jih ne bi hoteli za večno? Ne vem, kaj me čaka. Bog in angelčki na nebesnem oboku ali okrog plamenov poskakujoč Hudič. Naslednje življenje. Pojma nimam o teorijah. Ne zanima me. Smrt je kratkega veka. Karkoli jo bo nasledilo, bo v redu. Ker mora priti nekaj. Tema ne obstaja.

Ne maram gledati ljudi, ko se jim pomračijo obrazi. In kaj je narobe s komunikacijo? Od kdaj smo pozabili, kako je govoriti drug z drugim, brez da si tipkamo po mobilcih in skušamo prikriti resnična čustva? Kdaj smo vsi po vrsti postali tako apatični? Zakaj je lažje nekomu reči: 'sovražim te, jebi se, primitivec' kot pa 'pogrešam te, ljubim te'? Kaj, vraga, je spremenilo našo generacijo?

Morda je človeški rod zjebal začetek prejšnjega stoletja z vojnami in okrvavljenim blatom. Nekoč nam je učitelj zgodovine povedal, da so premirje sklenili za božič. Odrešenik nas torej rešuje za en dan v letu, pa še to zato, ker je njegov rojstni dan. Vse ostale dni pa se naj koljemo in streljamo, on pa bo opazoval. Toliko glede naše čudovite vere v Boga in njegovega edinorojenega sina.

Koga briga, kaj nam daje zdaj, samo fino je pomisliti, da je nekoč obstajal nek Jezus Kristus in da je znal iz vode pričarati vino. Koga briga, če je bil slepar in prevarant, važno je, da lahko zdaj psujemo v njegovem imenu. Zato pa obstaja vera. In seveda zato, da lahko v težkih trenutkih z molitvijo Boga izsiljujemo. Ker bomo samo tako prepričani, da obstaja. Pa naj nam dokaže, če lahko. Naj nam izpolni željo, če more. In ko se želja izpolni, se nam jebe za Boga. Rečemo si: 'srečen splet okoliščin'. In pozabimo.

Okrog oči se nam delajo črni kolobarji. Ura odbije eno zjutraj. Še vedno sedim v udobnem naslonjaču in žrem elektriko z varčnimi žarnicami,ki so prižgane po celi hiši, med tem ko črnski otroci z napihnjenim trebuhom stradajo. Še kak cigaret bi si prižgala in skuhala kavo – če bi karkoli od tega imeli doma – pa bi bila na konju.

Živim proti vsem svojim nekdanjim normam in se zaradi tega sovražim. Včasih se z gnusom gledam v ogledalo. Potem si rečem: 'zdaj pa bo'. In moj cilj je, da se spremenim. Ne vem kako. Z novo frizuro. Z novim nasmehom zjutraj, ko vstanem. S pospravljeno sobo. S tem, ko vžigalnik odložim ob dišeče palčke in ne v torbico.

Potem pa se vrnem mesto. Kupim novo škatlo. Spijem ogromno kofeina. Zapravim še zadnji denar za uničevanje življenja; itak me po smrti čaka novo. Uničujem večino prijateljstev, ker sem egoistična. Uničujem zaupanje vase, ker sem neverodostojna. Uničujem Tvoj pogled name. Ker nekatere oči vidijo pod moj tanek oklep. In me upravičeno zaničujejo, kot se zaničujem sama.

Pa saj bo minilo. Obljubljajo mi, da bo. Saj je samo faza. Spet bo posijal sonček. Samo da prebrodimo zimo.

Danes..

Danes preneham sanjati.

Danes te pogrešam.

Danes mi misli bezljajo.

Danes sem utrujena.

Danes se vržem v delo.

Danes pa se bo res nekaj premaknilo.

Danes razmišljam o spremembi.

Danes potrebujem objem.

Danes si želim prijatelja.

Danes se ne bom učila.

Danes mislim na jutri.

Danes sem doživela kup oslarij.

Danes na Borštniku ni tekmovalnega programa.

Danes razmišljam o striženju.

Danes si želim spremembe.

Danes si želim ljubezni.

Danes si želim čustev.

Danes nočem te nevzdržne nesrečnosti.

Danes hočem topel nasmeh.

Danes čutim žalost.

Še preden pride Večer..

Ta magični nasmešek na tvojem obrazu.
Všeč mi je, ko se mi nasmehneš.

In z Gregorjem bova, tako upava, v Večeru. Lepo?

Sanjat res več ne smem.

Bizarne reči. Menda polna luna.
Ko sanjam o ljudeh, so sanje praviloma vedno slabe. Če se jih spomnim, seveda.
Prve, ki se jih zares živo spomnim, so tiste, v kateri je sestro ubil morski pes. In vmes seveda cel kup bedarij, ki sem jih iztisnila iz spomina. Potem tisto s poplavo pred par tedni. In zdaj tole s samomori. Morda je kriv film Deviški samomori, čeprav bog ve, kaj je s tistimi tremi neznanimi. Oh bog, dovolj imam.

Cigarettes will kill you.

Film Delikatese enostavno ni zame; ostalo pa. Polivanje džina in tonika po tleh in šiša, in Sweeny Todd in zabavne rdeče blazine in vse ostalo, kar smo počeli na sleep overju pri Tinu.

Odvadit se moram kajenja.
Tokrat resno.

Nekako ti uspe, da ne morem odvrniti pogleda.

They're selling razor blades and mirrors in the street.
I pray that when I'm coming down you'll be asleep.
If I ever hurt you, your revenge will be so sweet;
because I'm scum - and Im your son.
I've come undone.

Tvoj nasmeh.

Trenutek, ko preneham sanjati.

Zakaj?
Ker so sanje samo tokrat bolj banalne kot realnost. Smešno, ker do tega res še nikoli nisem prišla. In sploh ne govorim o sanjah, ki se pojavljajo, ko sem budna. Smešno je, kako tvoja podzavest tolikokrat privede do pravilnih odgovorov in ko si končno dovolj daleč, da se lahko obrneš nazaj in vidiš, da je to, po čemer si hrepenel, samo še ena v liniji neumnosti..

In potem je čas, da premisliš.
In med tem ko premišljuješ..

Menda da je bolečina tudi dobra.

Ne morem kaj, da me ne bi oblivale solze. Počutim se kot prazen človek. Si še sploh človek, če si prazen? Morda samo objekt, nekaj otipljivega, a istočasno neresničnega. Morda res nisem to, kar drugi vidijo v meni. Morda vidijo nekaj napačnega. Nesrečna sem in rada bi novo priložnost. Sem mar res nihče, ko odstraniš plasti na površju?

Zakaj jih sploh odstranjuješ?

Ti ni mar?

Jočem v tvojih očeh.

Ti pa greš dalje in se ne oziraš..

Watch me come undone.

Prosim, povej mi da je res.
In če ni - zbudi me iz sanj, ki jim verjamem.
Naredi nekaj da ne bom več prepričana v neobstoječe.
Razen, če bova prepričana skupaj.



Obožujem ta video. Pesem je zanič, video pa odličen.

Hrana!

Mama kuha kot nora. Za osem ljudi, čeprav nas je samo.. pet?
Haha, moja mama je frajerka.
Sicer pa lepo diši po njeni hrani in tukaj imam nedotaknjene kose sadja. Danes sem že pojedla eno hruško.

Poslavljali se seveda ne bomo.

Danes smo uradno gostili svoj prvi - in za tri mesece zadnji - FART sestanek. Tadej se ne poslavlja. Samo do decembra odhaja v Prago. Ob tej svečani priložnosti je od vsakega izmed nas dobil škatlico Murati cigaret, kot se spodobi in mislim, da je bilo kar primerno. Skupinskega objema nismo izvedli, mislim, da se namreč kljub vsemu vsi vsaj nekoliko bojimo Tadeja. Ne spoštujemo. Samo bojimo se ga.

Na glavo sem dobila Evino čudovito čepico in ljudje so mi na srce polagali, da sem podobna Melanie Laurent iz Inglourious Basterds, kar je seveda čudovita pohvala in mi je precej dvignilo samozavest; kot da bi to potrebovala, a kljub temu. Mislim, da sem ji bila vendarle nekoliko podobna, čeprav zdaj, ko gledam sliko, vendar ne čutim tolikšne podobnosti. Morda pa vendar?



Jure je vsakemu izmed nas podaril svež kostanj. Mislim, da sem edina, ki sem ga shranila v žep in ga prinesla domov nedotaknjenega. Vem, da je Urbanov padel na mojo nogo, potem pa na tla, pa tudi Gregor, Eva in Tadej mislim, da niso spoštovali njegovega darila v tolikšni meri. Vsekakor pa, če bo vendar kdaj to prebral: Lepa hvala, Jure. Morda ga ne bom izgubila.

Sicer pa lep dan z največjim dosedanjim Čajniškim računom, verjamem da za vse nas: 16,30 €. Morda bi se vendarle splačalo ta znesek uokviriti. Tin nas je povabil na movie night in sleep over, film izbiram jaz; in jaz spim na postelji, o tem ni debate.

Komaj čakam na kakršnokoli gledališko ali fotografsko dogajanje; pogrešam delo na obeh področjih. Morda je krivo Tinovo pripovedovanje o Harunu, morda kaj tretjega. V sredini oktobra dobim naročilnico za filme za fotoaparat in grem v akcijo. Tudi fotoaparate bom posojala. Oh, kako bo to zanimivo.

Tadej pa naj uživa v Pragi. In naj se vendar ne počehi.

Rim na koncu leta?

Uh, to bo še zanimivo. Komaj čakam, da se bova z Urbanom igrala Angele in demone po Vatikanu. Upam, da ne bomo po neumnosti tudi mi, kot lanski, zamudili Primafesta.

BANG, BANG!

Sem sredi ene faze, kjer bi najverjetneje potrebovala kak energijski napitek in utripajoče luči, čeprav na take zadeve ponavadi ne palim. Saj ne, da bi bilo kaj ekstremno narobe, samo dovolj imam vsakdanjosti dogodkov, ki jih spremljam in z vnemo čakam na nekaj novega, čeprav bom najbrž čakala še dolgo.

Magdalenke gredo nekam, ne vem kam, nastopat s svojo predstavo. Tin gre z Momentom na Linhartovo. Že res, da smo mi dali Anglijo že skozi, pa bi kljub temu rada nekaj aktivno počela. Pogrešam dogajanje. Pogrešam naše gledališke podvige - čeprav oktobra sodelujemo na Borštnikovem, seveda vabljeni vsi, ki bi jih zadeva utegnila zanimati - in pogrešam ŠILO. Pogrešam FART, čeprav se srečujemo kar pogosto. Komaj čakam, da mine ta začetni mesec, da se kljub vsemu lotim česa.

Moj nadvse ekstravaganten - a čutite ta sarkazem v glasu - življenjski slog me je danes, po ogromni spremembi imenovani Ancora, popeljal nazaj v Čajnico, kjer smo s Tinom in Urbanom - ter občasnimi prišleki - diskutirali o tem in onem in uspelo mu je, kakopak, da zdaj spet obžalujem dejstvo, da nisem videla predstave Harun in morje zgodb. Očitno sem s svojo abscenco od Prve v času mojega 9. razreda zamudila najbolj brilijantne izdelke Prve, kar mi seveda ljudje z veseljem mimogrede mečejo v obraz.

Dan se zaključuje s pričakovanim; nikogar nisem dobila za Kreslina, pa tudi nisem bila najbolj za ta koncert, zato sem karti dala mami in ateju, sama pa sedim doma in razmišljam o tem, ali obstaja kakšna nanizanka, ki se mi ni zasrala, in bi jo ta večer lahko gledala. Zaenkrat nimam nobene brilijantne ideje.

Samo še en kos jabolka.

I am the son and the heir.
I am human and I need to be loved,
just like everybody else does.

Jem jabolka in hruške, občasno grizljam Pringles Original čips in se počasi spravljam k pisanju. Razmišljam o jutrišnjem dnevu in vikendu in o tem, kako bom počasi a vztrajno zavozila svoje življenje. Današnji naporen dan se je zaradi določenih ljudi spremenil v naporen večer, ampak jaz se držim.

Jutri nas seveda čaka zelo zanimiva zadevščina v obliki delavnic o nasilju, danes pa nisem niti do konca - že spet - pogledala Dangerous Liaisons. Je pa res, da je v ponedeljek na televiziji nek akcijski film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi. Super!

Ker dež ne zna deževati, ko je treba.

Blato in švic in megla, sonce pa itak sije samo v Mariboru.
Razbolele mišice, ki ne migajo čez leto niti za milimeter.
Skajeni cigareti in prazne flaše vode.

Sovražim športne dneve.

Danes odneham, toda samo za trenutek.

Danes odneham, toda samo za trenutek. Samo odpočiti si hočem. Potem obljubim, da se vrnem z leskom v očeh. Obljubljam ga. Obljubljam nasmešek na obrazu. Samo da za nekaj trenutkov pozabim.

Videla sem, česar ne bi hotela in čutila sem, česar nočem čutiti. Nočem videti bolečine v Tvojih očeh, nočem, da jočeš. Jočem tudi sama, ne toliko za druge, bolj zate.

Še en trenutek, ki ga ne bom pozabila; še ena slika, ki mi stre srce.