Sobotni zaključek.

Še en dan se končuje s tem, ko kljub temu, da je kazalec že davno odmeril polnoč, še vedno sedim v sicer udobne naslonjaču in iščem besede, ki bi lahko opisale vse občutke, ki se v meni prepletajo. Besed, kakor ponavadi, seveda ne najdem in jezim se nase, ker je tako. Verjamem v to, da ni na svetu ničesar, česar ne bi bilo moč pojasniti z besedami. Kljub temu se v zadnjem času z njimi bojujem še prepogosto.

Vleče me v spanec. Za menoj je naporen teden. Pred menoj tudi. Počasi se sprašujem, ali sem tega sploh sposobna. Življenja, mislim. In kje je potem meja. Kdaj si jo začrtaš. Kako veš, da si jo moraš. Kdaj se nedeljski dan iz ležernega poležavanja pred domačo televizijo spremeni v razmišljanje o življenjskih ciljih – ter ali je to samo zato, ker je televizija crknila, ali pa si se res tako močno spremenil.

Sovražim spremembe. Nikdar jih nisem sprejemala z odprtimi rokami. Šlo je za obvezen del življenjskega ciklusa, ki ga od nekdaj sovražim. Celo dobre spremembe me najprej šokirajo in šele nato razveselijo.

Morda sem pozabila, kako se iskreno smejati. Ljudje na ulici več niso moji prijatelji. Sram me je priznati, a nanje gledam zviška. Če pozdravim nekoga, ki ga na videz poznam, in mi ta pozdrava ne vrne, odkorakam naprej in si mrmram nekaj takega, kot je 'kreten' ali 'idiot', ne da bi se zavedala, da sem primitivec torej jaz. Sem res primitivec torej – jaz? In kdaj sem prestopila to mejo?

Zakaj sem pozabila, kako se je iskreno smejati? Zakaj, zakaj mi to ne gre več od rok? Vpliv okolice – mar res tako močno spremeni človeka? Apatija je bedarija. Potrebno bi jo bilo šteti med smrtne grehe. Zakaj za vraga se človek ne bi odzival na lepe – in grde – in težke – in bridke – stvari v življenju? Zakaj bi jih sprejemal z nepristnim nezanimanjem, ko pa je toliko novega in lepega na razpolago še v najbolj bridkih izkušnjah. Apatija je nesmiselna. Ne verjamem vanjo. Pa jo prakticiram vedno pogosteje v zadnjem času. Kdo za vraga sploh sem, če ne čutim?

Toda še vedno čutim. Samo solze se ne pojavljajo več tako pogosto. Tudi smeh ne. In metuljčki v trebuhu so že davno zamrli. Vse, kar je, je ta neumen občutek. Vsakič; ob veselju, ob žalosti, neizmernem vznemirjenju, občudovanju, prikriti strasti. Občutek, kot ga povzroči dviganje dvigala. Neprijetno lebdenje, sem ga poimenovala. In čutim ga konstantno. Ne razumem ga.

Kaj je poljub? Kaj je oboževanje? Kaj so pozitivna čustva in kaj negativna? Kam spada ljubezen? Umiram, ker ne morem jokati. Rada bi; moje oči so prazne. Spet čutim tisto nenavadno dviganje in ga ne razumem; in se spominjam. Spomini. Kako smešno. Kaj pa jaz vem o navezanosti? Kaj pa jaz vem o ljubezni?

Vem, da ne bi smela tako žgati. Tako sem si jo razlagala. Smešno. Saj pravim – kaj pa jaz vem o ljubezni. Vse, kar predstavlja poljub, je prikrito. Nosi nove vzroke, ki si jih poprej niti predstavljala ne bi. Poljub ni več ljubezen. Objem ni več naklonjenost. Vse je pomešano in ničesar ne razumem. Čakam, da bom pozabila na vse ostalo.

Ljubosumje je v vsakem izmed nas. Ljubosumje ni greh. Ljubosumje je naravno. Ne verjamem v ljudi, ki pravijo, da niso ljubosumni. Tako kot ateizem ne obstaja, ne verjamem v obstoj ljudi, ki jih ne zapeče, ko vidijo nekoga z nečim, kar bi moralo biti njihovo.

Življenje po novem gradijo laži. Njihov izvor je vprašljiv. Resnica že davno ne več. Zažgati bi bilo treba svet in začeti znova; a potemtakem me bodo ljudje preimenovali v vizionarko; v ubijalko; v novega Hitlerja. V hudiča.

Ne verjamem v smrt. Smrt ni konec. Smrt je kratka postojanka v človekovem obstoju. S smrtjo se ne konča prav nič. Kajti če za trenutek posumim v smrt kot konec, potem je vse, kar vidim, tema. Zakaj bi se bilo potemtakem vredno truditi? Vsak užitek je začasen? Zakaj želimo reči v življenju, če jih ne bi hoteli za večno? Ne vem, kaj me čaka. Bog in angelčki na nebesnem oboku ali okrog plamenov poskakujoč Hudič. Naslednje življenje. Pojma nimam o teorijah. Ne zanima me. Smrt je kratkega veka. Karkoli jo bo nasledilo, bo v redu. Ker mora priti nekaj. Tema ne obstaja.

Ne maram gledati ljudi, ko se jim pomračijo obrazi. In kaj je narobe s komunikacijo? Od kdaj smo pozabili, kako je govoriti drug z drugim, brez da si tipkamo po mobilcih in skušamo prikriti resnična čustva? Kdaj smo vsi po vrsti postali tako apatični? Zakaj je lažje nekomu reči: 'sovražim te, jebi se, primitivec' kot pa 'pogrešam te, ljubim te'? Kaj, vraga, je spremenilo našo generacijo?

Morda je človeški rod zjebal začetek prejšnjega stoletja z vojnami in okrvavljenim blatom. Nekoč nam je učitelj zgodovine povedal, da so premirje sklenili za božič. Odrešenik nas torej rešuje za en dan v letu, pa še to zato, ker je njegov rojstni dan. Vse ostale dni pa se naj koljemo in streljamo, on pa bo opazoval. Toliko glede naše čudovite vere v Boga in njegovega edinorojenega sina.

Koga briga, kaj nam daje zdaj, samo fino je pomisliti, da je nekoč obstajal nek Jezus Kristus in da je znal iz vode pričarati vino. Koga briga, če je bil slepar in prevarant, važno je, da lahko zdaj psujemo v njegovem imenu. Zato pa obstaja vera. In seveda zato, da lahko v težkih trenutkih z molitvijo Boga izsiljujemo. Ker bomo samo tako prepričani, da obstaja. Pa naj nam dokaže, če lahko. Naj nam izpolni željo, če more. In ko se želja izpolni, se nam jebe za Boga. Rečemo si: 'srečen splet okoliščin'. In pozabimo.

Okrog oči se nam delajo črni kolobarji. Ura odbije eno zjutraj. Še vedno sedim v udobnem naslonjaču in žrem elektriko z varčnimi žarnicami,ki so prižgane po celi hiši, med tem ko črnski otroci z napihnjenim trebuhom stradajo. Še kak cigaret bi si prižgala in skuhala kavo – če bi karkoli od tega imeli doma – pa bi bila na konju.

Živim proti vsem svojim nekdanjim normam in se zaradi tega sovražim. Včasih se z gnusom gledam v ogledalo. Potem si rečem: 'zdaj pa bo'. In moj cilj je, da se spremenim. Ne vem kako. Z novo frizuro. Z novim nasmehom zjutraj, ko vstanem. S pospravljeno sobo. S tem, ko vžigalnik odložim ob dišeče palčke in ne v torbico.

Potem pa se vrnem mesto. Kupim novo škatlo. Spijem ogromno kofeina. Zapravim še zadnji denar za uničevanje življenja; itak me po smrti čaka novo. Uničujem večino prijateljstev, ker sem egoistična. Uničujem zaupanje vase, ker sem neverodostojna. Uničujem Tvoj pogled name. Ker nekatere oči vidijo pod moj tanek oklep. In me upravičeno zaničujejo, kot se zaničujem sama.

Pa saj bo minilo. Obljubljajo mi, da bo. Saj je samo faza. Spet bo posijal sonček. Samo da prebrodimo zimo.