Sem sredi ene faze, kjer bi najverjetneje potrebovala kak energijski napitek in utripajoče luči, čeprav na take zadeve ponavadi ne palim. Saj ne, da bi bilo kaj ekstremno narobe, samo dovolj imam vsakdanjosti dogodkov, ki jih spremljam in z vnemo čakam na nekaj novega, čeprav bom najbrž čakala še dolgo.
Magdalenke gredo nekam, ne vem kam, nastopat s svojo predstavo. Tin gre z Momentom na Linhartovo. Že res, da smo mi dali Anglijo že skozi, pa bi kljub temu rada nekaj aktivno počela. Pogrešam dogajanje. Pogrešam naše gledališke podvige - čeprav oktobra sodelujemo na Borštnikovem, seveda vabljeni vsi, ki bi jih zadeva utegnila zanimati - in pogrešam ŠILO. Pogrešam FART, čeprav se srečujemo kar pogosto. Komaj čakam, da mine ta začetni mesec, da se kljub vsemu lotim česa.
Moj nadvse ekstravaganten - a čutite ta sarkazem v glasu - življenjski slog me je danes, po ogromni spremembi imenovani Ancora, popeljal nazaj v Čajnico, kjer smo s Tinom in Urbanom - ter občasnimi prišleki - diskutirali o tem in onem in uspelo mu je, kakopak, da zdaj spet obžalujem dejstvo, da nisem videla predstave Harun in morje zgodb. Očitno sem s svojo abscenco od Prve v času mojega 9. razreda zamudila najbolj brilijantne izdelke Prve, kar mi seveda ljudje z veseljem mimogrede mečejo v obraz.
Dan se zaključuje s pričakovanim; nikogar nisem dobila za Kreslina, pa tudi nisem bila najbolj za ta koncert, zato sem karti dala mami in ateju, sama pa sedim doma in razmišljam o tem, ali obstaja kakšna nanizanka, ki se mi ni zasrala, in bi jo ta večer lahko gledala. Zaenkrat nimam nobene brilijantne ideje.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment