Poslavljali se seveda ne bomo.

Danes smo uradno gostili svoj prvi - in za tri mesece zadnji - FART sestanek. Tadej se ne poslavlja. Samo do decembra odhaja v Prago. Ob tej svečani priložnosti je od vsakega izmed nas dobil škatlico Murati cigaret, kot se spodobi in mislim, da je bilo kar primerno. Skupinskega objema nismo izvedli, mislim, da se namreč kljub vsemu vsi vsaj nekoliko bojimo Tadeja. Ne spoštujemo. Samo bojimo se ga.

Na glavo sem dobila Evino čudovito čepico in ljudje so mi na srce polagali, da sem podobna Melanie Laurent iz Inglourious Basterds, kar je seveda čudovita pohvala in mi je precej dvignilo samozavest; kot da bi to potrebovala, a kljub temu. Mislim, da sem ji bila vendarle nekoliko podobna, čeprav zdaj, ko gledam sliko, vendar ne čutim tolikšne podobnosti. Morda pa vendar?



Jure je vsakemu izmed nas podaril svež kostanj. Mislim, da sem edina, ki sem ga shranila v žep in ga prinesla domov nedotaknjenega. Vem, da je Urbanov padel na mojo nogo, potem pa na tla, pa tudi Gregor, Eva in Tadej mislim, da niso spoštovali njegovega darila v tolikšni meri. Vsekakor pa, če bo vendar kdaj to prebral: Lepa hvala, Jure. Morda ga ne bom izgubila.

Sicer pa lep dan z največjim dosedanjim Čajniškim računom, verjamem da za vse nas: 16,30 €. Morda bi se vendarle splačalo ta znesek uokviriti. Tin nas je povabil na movie night in sleep over, film izbiram jaz; in jaz spim na postelji, o tem ni debate.

Komaj čakam na kakršnokoli gledališko ali fotografsko dogajanje; pogrešam delo na obeh področjih. Morda je krivo Tinovo pripovedovanje o Harunu, morda kaj tretjega. V sredini oktobra dobim naročilnico za filme za fotoaparat in grem v akcijo. Tudi fotoaparate bom posojala. Oh, kako bo to zanimivo.

Tadej pa naj uživa v Pragi. In naj se vendar ne počehi.